Danes me je, kot predsednico Planinskega društva Postojna, poklical ogorčen lastnik parcel na pobočju Sv. Lovrenca. Pravi, da je že iz Postojne vidnih enajst (11) stez na ta vrh. Na pobočju je tudi večji pašnik za konje. Pašnik ima za planince urejen prehod, pa kljub temu obiskovalci stalno, morda nevede, morda namerno, uničujejo ograjo.

 

Nič drugačna ni slika na Nanosu. Kadarkoli se vzpnem na ta ponos in simbol naših krajev, me prešine misel: »Pa saj ga bomo povsem olupili«. Srečam znanca, spregovoriva nekaj besed, pa ga povprašam: »Po kateri poti si prišel?«. Odgovori mi: »Po svoji«… in mi začne razlagati, kako seče in kje skrene in kam pride… Ne morem si kaj: »Aja, po svoji? Si kupil kakšno parcelo? Imaš tudi vikend, nas boš kdaj povabil…?«.

 

To je »po svoji« poti hoditi. Mi pa v hribih nimamo svojih poti, imamo poti, ki so označene in urejene in imajo soglasja lastnikov, da tam lahko hodimo. Vendar samo tam in ne še dva metra v levo in desno, pa zopet naslednjič, ko je blato, še dva metra stran in tako v nedogled…

Niso nam dali hribov in travnikov, da jih bomo uničevali, da bomo travo mendrali in tanko rušo s kamenja odstranjevali. So to res samo fraze o čuvanju narave za rodove za nami? Se bomo že enkrat začeli obnašati kot dobri gospodarji, ne samo na svojem, ampak tudi na ozemljih, ki so nam podarjena v skupno rabo.

Bom ob tej priložnosti še zapisala, da markirane poti ne nastanejo s čarobno paličico. Za to, da imamo lahko vsi mi na Nanos, Sv. Lovrenc, Sv. Trojico, Veliki in Mali Javornik, Osojnico, Vremščico in še kam označene in zavarovane poti, so morali naši markacisti opraviti ogromno ur prostovoljnega dela in jih opravljajo še vedno. Dvakrat letno naše planinsko društvo povabi vse svoje člane, ne samo markacistov, na delovno akcijo urejanja poti, in nekateri se nam zgledno pridružijo.

Spoštujmo trud vseh tistih, ki urejajo poti za nas! Hodimo po poteh, ki so hoji namenjene, ne uničujmo zasebne lastnine in si na poti, po planinskem bontonu, voščimo »Dober dan«. Sicer verjamem, da vsi naši člani to dobro veste in zato vas prosim, da s svojim zgledom in besedo pučite tudi druge obiskovalce narave.

Neva Šemrov